Rebusi S Notami Do Re

Vsebina • • • • • • Razvoj notne pisave [ ] Preden so ljudje poznali različne vrste notnega zapisa, so glasbo iz roda v rod ohranjevali po ustnem izročilu. V dobi so obstajale tudi t.

Scholae cantorum, pevske šole, v katerih se je morala mladina vestno naučiti napevov na pamet. Poskusi zapisa glasbe sicer segajo že v davnino, pojavljali pa so se na dva načina: z uporabo posebnih znakov ali črk. Stari vek [ ] Raziskave so pokazale, da so že okoli leta poznali vrsto fragmentarnih navodil za izvajanje glasbe, sicer pa se je najstarejši v celoti dešifrirani notacijski sistem pojavil v v. Lep primer sta v kamen vklesani himni v. Grki so uporabljali dve vrsti zapisa. Glasbo so zapisovali s za različna, pa z velikimi črkami, pri čemer je posamezna črka ustrezala imenu. Grški glasbeni zapis se je ohranil do našega štetja, nato pa utonil v pozabo.

Second, although I can easily notice a jumps in logic you make, I am not really certain of. (from what I've read) Is that what you're using on your blog? Leoma Rebusi says. Stoletju je v tem smislu največ prispeval Guido iz Arezza, iznajditelj še danes uporabljane solmizacije (do-re-mi-fa.). Guido je Hucbaldovo notno črtovje modificiral tako, da je uporabil le štiri črte, vendar pa tonov ni pisal samo med črte, temveč tudi na črte. S tem je namesto Hucbaldovih 6 lahko zapisal 9 tonov (na štirih.

Spet se je pojavil v času, vendar se zaradi vedno večje kompleksnosti glasbe ni več mogel obdržati. Primer zgodnjih nevm (znaki nad besedilom).

Grafik dezhurstva storozhej v dou. Srednji vek [ ] V je po zgledu antične notacije z uporabo poskušal notacijski sistem uvesti, o tem postopku pričajo zapisi teoretikov, kot so, in drugi. Srednjeveški učenjak pa je na podlagi grškega sistema iz črk izdelal štiri znake, z različnimi pozicijami pa je označeval posamezne tone. Ta postopek je zaradi nepraktičnosti potonil v pozabo. Zamislil pa si je pomemben notacijski sistem, ki ga je zasnoval na podlagi karakteristike 6-. Po zgledu strun z različnimi tonskimi višinami je na načrtal šest vzporednih črt, vsak prostor med črtami pa je predstavljal določen ton, ki mu je pripisal še črko.

Se je pojavil tudi notni zapis z, ki so izhajale iz grških simbolov za označevanje značaja besednih (dolžine in poudarke, npr. Gravis, acutus, circumflexus) ter iz (risanje z roko). Razvojna pot je prinesla več vrst nevm, ki pa se v grobem delijo na dve skupini: in (kasneje imenovane tudi krjuki). Z razvojem večglasja so nevme postale neuporabne, zato je bila potrebna izpopolnitev notne pisave. V je v tem smislu največ prispeval Guido iz Arezza, iznajditelj še danes uporabljane (do-re-mi-fa.).

Guido je Hucbaldovo notno črtovje modificiral tako, da je uporabil le štiri črte, vendar pa tonov ni pisal samo med črte, temveč tudi na črte. S tem je namesto Hucbaldovih 6 lahko zapisal 9 tonov (na štirih črtah). Na začetku črtovja je napisal, ki so označevale, kateri ton stoji na danem mestu (npr.

Od spodaj navzgor C-D-E-F.), nato pa v to ogrodje vpisoval nevme (ki so bile kot tudi sicer sestavljene iz črtic in pik). Pike je dodatno odebelil, da je bilo razvidno, katero mesto v črtovju zasedajo. Ker so pisarji tedanjega časa uporabljali široko pristrižena peresa, so te pike najprej dobile četverokotno obliko.

Kvadratna notacija je bil v tedanjem času še zelo enostaven in je obsegal le dve vrednosti dolgo (nota longa, označena s četverokotno piko in črtico), ter kratko (nota brevis, označena s četverokotno piko brez črtice). Guido zaradi lestvičnega zaporedja tonov sčasoma prenehal z zapisovanjem tonov na začetku notnega črtovja. Označeval je le dva (C, F) in končno samo enega (C), ki ga je napisal na začetek črtovja ob katerikoli črti. Nota na tej črti je bila torej C, ostale, ki so sledile, pa so bile razvrščene v zaporedju lestvice (tedaj so bile v uporabi le urejene oz. V Guidovi pisavi, ki je ostala kot temelj današnji notaciji, sta bila torej združena oba glavna tokova notacije, črkovna in nevmična.

Zaradi naraščajočega večglasja se je tudi širil celoten in sčasoma so zapisovalci not v notnem črtovju množili število vzporednih črt. Iz začetnih štirih je slednjič nastalo 10 črt, zapis pa je postal nepregleden. Zato so število črt razpolovili, kot osnovo so obdržali dva med seboj povezana 5-črtna sistema, za vsakega so uporabili drug, v času pa so začeli note, ki so uhajale obsegu črtovja, po potrebi zapisovati na pomožnih črtah. Ko je v začela nastajati t. I., ki je prinesla ritmično pestrost, je nastala tudi potreba po zapisovanju različnih notnih dolžin (poprej sta bili samo dolga in kratka).

Tako se je dolga (longa) podaljšala v dvakrat dolgo (duplex longa), kratka (brevis) pa na polovico (semibrevis) in dalje, še na polovico (minima). Te note so se pojavljale v različnih oblikah, sčasoma pa so polnjene pike zaradi poenostavitve pisanja postajale votle. Ritmična pestrost, ki je narekovala vedno več raznolikih notnih vrednosti, je slednjič privedla do kombinacije votlih in polnih not.